Dnevnik Diane Budisavljević

Leto 1941. Diana Budisavljević, žena uglednega zagrebškega zdravnika, izve, da ustaška vojska pravoslavne ženske in otroke zapira v taborišča, kjer umirajo od lakote in bolezni. Z nekaj prijatelji v svojem stanovanju organizira tvegano kampanjo, s katero reši gotove smrti več kot deset tisoč otrok. Gre za eno največjih humanitarnih zgodb druge svetovne vojne, a Dianino ime je zaradi njenega avstrijskega porekla za dolga leta izbrisano iz zgodovine. Zanjo niso nikoli slišali niti otroci, ki jim je rešila življenje. Film preplete igrani del, spomine preživelih ter arhivske posnetke iz taborišča.

»Pred devetimi leti mi je znanka pokazala knjigo Dnevnik Diane Budisavljević: 1941-1945. ‘Sta v sorodu?’ me je vprašala. Pogledala sem črno-belo fotografijo ženske na naslovnici. Njen priimek je bil enak mojemu, imeni pa sta se razlikovali samo v eni črki. ‘Ne vem,’ sem odgovorila, ‘nikoli nisem slišala zanjo.’ Tako se je začela dolga pot odkrivanja, kdo je bila Diana in kako ji je s sodelavci uspelo iz ustaškega taborišča rešiti več kot deset tisoč pravoslavnih otrok. To je zamolčana junaška zgodba iz hrvaške preteklosti, ki nas uči, kako se boriti proti fašizmu sedanjosti.  Film je zgodba o uporu meščanskega razreda. /…/ zdela se mi je fascinantna, saj sem v njej videla novi Zagreb in nove ljudi. Ne vem, kako je v Sloveniji, a na Hrvaškem je revizionizem zelo prisoten. Družba je razdeljena na ustaše in partizane. Vrednost tega filma vidim v tem, da stvari spet postavi na svoje mesto skozi humanitarno zgodbo, zgodbo o Diani Budisavljević, ki ni politično pripadala nikomur. Svetovna zgodovina je zgodovina uničevanja. Ampak mislim, da brez ljudi, kot je Diana, človeštva že zdavnaj ne bi bilo. Po filmu mi je japonska prijateljica rekla: ‘Dana, ko gledam film, se mi zdi, kot da je tudi mene nekje v zgodovini rešila neka neznana ženska.’ Mogoče nas je vse. Nenehno se učimo o vojskovodjah, o zgodovini uničevanja, človeštvo pa pravzaprav stoji na plečih takšnih ljudi, morda najpogosteje žensk.«
– Dana Budisavljević

»Dnevnik Diane Budisavljević je prvi film, ki se z ustaškimi zločini v času Neodvisne države Hrvaške ukvarja brez kakršnihkoli ideoloških in navijaških nagibov. To je faktografija zločina, suha in zato strašna; film, od katerega se človek naježi, ker spozna, kakšen brezmejen absurd je zanikati ustaške zločine. Film govori o koreninah človeškega zločina, zato je tako veličasten in zato je bil v Areni tako izjemno sprejet. Za seboj je pustil vse ostale filme, celo tiste, za katere so odkrito navijali predsednica in ministri. Tako dober sprejem občinstva ni presenetljiv, saj ljudje začutijo, kdaj je nekaj resnično, nezlagano. A ko resnica pride na dan, je kruta, boleča in zadane naravnost v želodec. Film te pusti brez besed. Ne spomnim se, da bi se v hrvaški kinematografiji kdaj zgodil tako zrel debi.«
– Rajko Grlić

»V (puljski) areni se ni zgodila le zmaga Dnevnika Diane Budisavljević. Po projekciji je namreč več kot štiri tisoč gledalcev ploskalo neverjetnih osem minut! V tem filmsko-političnem kontekstu se zato postavlja zanimivo vprašanje: ali smemo gromkemu aplavzu, ki še vedno odmeva v javnosti, poleg umetniškega priznanja pripisati še neki drug pomen? Od filma – pa naj bo še tako odličen – in izjemnega odziva občinstva ne bi bilo pošteno pričakovati preveč. Prav tako težko pa bi bilo v aplavzu prezreti – če se vrnemo k besedam Dane Budisavljević – neko malo, čisto malo dejanje državljanskega upora proti ideologiji nacionalizma. Žarek upanja, da obstaja drugačna, boljša, bolj občutljiva in bolj odgovorna Hrvaška, ki ne verjame v politično primernost kot kriterij uspeha – ali pa vsaj ne v umetnosti. Upanje je namreč tisto, kar tej deželi najbolj manjka.«
– Slavenka Drakulić, Jutarnji list

»[Film], odet v črno-belo paleto in estetsko izčiščene prizore, ustvarja posebno vzdušje pritajenosti, napetosti, tragičnosti in rahle distance, dobrodošle pri obravnavanju še vedno s čustvi nabitih spominov na drugo svetovno vojno. Filmski ljubitelji iz držav nekdanje Jugoslavije, siti populističnih delitev po veri, nacionalnosti in zgodovinskih zaslugah, so zato razumljivo odprtih rok sprejeli zgodbo, ki govori prav o preseganju teh delitev, in kot pravi avtorica, daje upanje in spodbuja zdrav razum v času, ko vedno bolj izginjata.«
– Žiga Brdnik, Večer

»To je film o Hrvaški leta 1942, pa tudi o Hrvaški leta 2019. Film, ki ne obtožuje, ampak priča. Film, ki ne pripoveduje, temveč dokumentira. Če bi mu spodaj podpisani gledalec moral poiskati sorodnika, bi bil to Valček z Baširjem. Oba filma se izogibata fikcionalizaciji, saj govorita o zločinih, s katerimi se obe družbi – izraelska in hrvaška – nista pripravljeni soočiti.«  
– Miljenko Jergović, Jutarnji list