Nekega lepega jutra

Režiserka Mia Hansen-Love po filmu Bergmanov otok nadaljuje z avtobiografskimi motivi – tokrat spregovori o soočanju z boleznijo svojega očeta.

Sandra je mati samohranilka, ki dela kot tolmačka pri pomembnih mednarodnih dogodkih. Ob vsakodnevnih opravilih redno obiskuje svojega očeta, upokojenega profesorja filozofije. Starostnik trpi za Bensonovim sindromom, nevrodegenerativnim obolenjem, ki spominja na demenco. Sandra mora s svojo materjo poskrbeti za vse bolj ubogega očeta in se odločiti, ali ga poslati v dom za starostnike. V teh težkih časih pa se dogajajo tudi vedrejši pripetljaji. Sandra po dolgem času sreča Clémenta, prijatelja iz preteklosti. Čeprav je on v zvezi, med njima preskoči iskrica, ki zaneti strastno razmerje.

»Moj scenarij je delno navdihnila očetova bolezen, ko je bil še živ. Poskušala sem osmisliti stvari, ki sem jih prestajala. Ter obenem raziskati dialog med nasprotujočima si občutjema, žalostjo in prerodom, ki ju doživljaš hkrati. Četudi je odnos, ki je vzniknil med Sandro in Clémentom, negotov, predvsem prinaša radost. Z očetom je samo trpljenje. Ti zgodbi soobstajata. Želela sem najti filmsko obliko za prikaz tega soobstoja.«
(Mia Hansen-Love)