Nesrečniki

Policist Stéphane se pridruži kriminalistični enoti v pariškem predmestju Montfermeil in hitro spozna, da se je znašel na eksplozivnem območju. Njegova nova kolega Chris in Gwada lokalno sceno dobro poznata in jo obvladujeta na svojstven način. Ko pa se jim pri neki intervenciji grdo zalomi, dogodek posname dron in policiste zajame panika …

Film je letošnji francoski kandidat za OSKARJA, ki se je tudi uvrstil v ožji izbor in je eden od petih nominirancev za najboljši mednarodni celovečerec .

»Leta 1862 je Victor Hugo Nesrečnike postavil v Montfermeil. V tej mali vasi na obrobju Pariza je stala krčma Thénardierovih. Oktobra 2005 je po smrti dveh najstnikov Montfermeil zajel val nemirov. Televizijske novice so preplavili prizori nasilja; mladeniči s kapucami, ki mečejo molotovke proti zbeganim policistom. Kolikor mi je znano, ni še nihče potegnil vzporednice med Gavrochevo smrtjo na barikadah ulice Saint-Denis in mladimi, ki se leta 2005 spopadajo s policijo. Iskati junake ali krivce bi bilo tvegano. Bilo bi preveč enostavno. Moja zgodba nima nobene zveze s Hugojevim romanom per se. Moj cilj ni bil, da Nesrečnike priredim za današnji čas, pač pa sem hotel poiskati vzporednice med liki, prikazati navade in vrline ljudi v iskanju veličine ter opisati preplet različnih usod.

Po dogodkih leta 2005 sem se odločil, da bom eno leto snemal dogajanje v svoji soseski Clichy-Montfermeil.Snemal sem vse, zlasti policiste. Takoj ko so se prikazali, sem pograbil kamero, dokler nisem nekega dne dejansko ujel policijskega nasilja.  Posnetek smo pokazali na internetu in policiste so suspendirali. To mi je dalo misliti, kakšno moč imajo podobe, in sklenil sem posneti igrani film, ki bi izhajal iz tega specifičnega dogodka.  Vse v filmu izhaja iz mojega življenja, od začetka do konca. To je nekakšna avtobiografija in pričevanje.  V Montfermeilu sem zrasel. V soseski, kjer je Victor Hugo napisal svojo knjigo, stoletje kasneje ljudje še vedno živijo v bedi. Zato sem hotel povedati to zgodbo.«
– Ladj Ly

kritike
»Nesrečniki vam bodo vzeli sapo. Prvi igrani celovečerec Ladja Lyja je aktualen, žgoč, eksploziven, a tudi izjemno zgoščen, zato zahteva, da ga razvozlamo. Prva vrlina filma je, da je deskriptiven in pedagoški. Predmestje, kakršno je Montfermeil, je na platnu prvič prikazano na takšen način. Film ne uprizarja konflikta med mladino in policisti, pač pa analizira predmestje; organizacijo v političnem smislu, ki deluje ne glede na vse. Življenje soseske je odvisno od ravnovesja sil. Tu imamo policijo, ‘župana’ (simulaker župana, ki se ukvarja z dejanskimi posli mesta), vernike ter tiste, ki se lotevajo poslov druge vrste. Povsem odsoten pa je pravi župan; politična moč. Film se dogaja poleti, pri petintridesetih stopinjah (tako kot drugi veliki film o nemirih, Naredi pravo stvar Spika Leeja), odsotna je tudi šola in otroci so na cesti.  Upor mladine prikliče v misli aktualno dogajanje.  Mlade, kot je Greta Thunberg z njenim ‘How dare you?’ (‘Kako si drznete?) in z očmi, kot da bodo pravkar izstopile iz jamic. Otroci nas gledajo: Kaj ste naredili? Njihov pogled je tako odločen, da nas plaši. In prav je, da nas plaši, saj se sicer nikoli ne bo nič spremenilo.«
– Stéphane Delorme, Cahiers du Cinéma

»Predmestje moraš imeti v malem prstu, da ga lahko prikažeš brez manihejstva in poenostavljanja. In prav to uspe Ladju Lyju, ki z Nesrečniki ustvari veliki film, na katerega smo čakali že od Sovraštva (La Haine). Film z novo estetsko vizijo, nepopustljivim suspenzom, humorjem ter napetostjo, ki bi jo lahko rezali z nožem. Zaslužena nagrada žirije v Cannesu!«
– Rolling Stone France

»Nesrečniki so univerzalen film o družbi segregacije. /…/ Ne zgodi se pogosto, da bi film s takšno močjo in odločnostjo ujel resnico svojega časa. Nesrečniki Ladja Lyja niso film o predmestju, kot se rado govori, pač pa film, ki iz predmestja izpelje bolj splošno sporočilo, univerzalno resnico: ljudje se ne navadijo zlahka na to, da si jih nekdo podreja.«
– Éric Vuillard, Le Monde

»Film, ki so ga navdihnili pariški ulični izgredi leta 2005, v nastavku nevarno spomni na Dan za trening, a se z nekaj zapleti temu spretno izogne in z molotovko osvetli vladavino brezzakonja v revnih, pozabljenih soseskah pod policijskim terorjem, včasih celo ob tihi podpori oportunističnih lokalnih tolp. Največje žrtve te igre pa so (temnopolti) mladi, ujeti v peklenski krog revščine, nasilja, brezperspektivnosti in brez vzornikov, da bi jim povedali, kaj je prav in kaj narobe. ‘Ni slabega človeka, ne rastline, so samo slabi vzgojitelji.’ To sporočilo Victorja Hugoja Ladj Ly lansira z direktom, po katerem se gledalec zlepa ne pobere.«
– Tina Lešničar, Delo