Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo

Zvedava deklica Ida, ki živi v majhni vasici v oddaljenem Prekmurju, postane prepričana, da lahko babičino smrt odžene s petjem.

iz prve roke
»Veliko sva se spraševali o rdeči niti in o tem, kaj naj bo glavna tema najine zgodbe. Na koncu sva ugotovili, da je to izguba, smrt, prerojenje in močno tkivo ljubezni, ki kljub bolečini ob vsem tem drži človeka, da to zdrži. Ljubezen je večja od smrti. Svet duhov, posmrtnosti in vzporednega pa nama je bil že med pisanjem blizu.«
– Ester Ivakič

»Suzana Tratnik o otroštvu piše na univerzalen način, ki sva ga z Ester z lahkoto podoživeli. Špricerji pod brajdo, osmrtnice in druženja s starimi mamami so naju nagovorili in nama služili kot varen pristan, v katerem so liki hitro spregovorili sami.«
– Nika Jurman

portret avtorice
Ester Ivakič (1992, Celje) je diplomirala na Visoki šoli za umetnost v Novi Gorici, nato pa vpisala magistrski študij filmske režije na AGRFT v Ljubljani. Za diplomski film Srdohrd (2016) je prejela posebno omembo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, za eksperimentalni Magični grad je tu (2021) pa glavno nagrado v konkurenci slovenskih kratkometražcev na festivalu FeKK. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo je njen celovečerni prvenec.