Zemljo krast

Starši se ne borijo le za boljšo prihodnost svojih otrok, ampak tudi za svoj ego. Ko igra na šolskem igrišču razplamti politične debate v kuhinji, se začne večer, poln absurdnih konfliktov, nizkih udarcev in nepričakovanih soočenj. Film provocira in razkriva grotesknost družbe, v kateri se meje med igro, vzgojo in resničnim svetom nevarno zabrišejo.

Kaj se zgodi, ko se štirje civilizirani, urbani odrasli zaprejo v dnevno sobo in skušajo ostati vljudni?

Zemljo krast je ostra, zabavna in eksplozivna drama, ki iz povsem običajnega starševskega obiska zraste v divji verbalni ring. Dva para se dobita zaradi domnevno nedolžnega šolskega incidenta med njunimi šestletniki. Pogovor, ki naj bi trajal pol ure, pa se hitro spremeni v večer, ki uide izpod nadzora.

Povod je otroška igra »zemljo krast«. Nostalgija. Igra iz otroštva. Dokler eden od otrok v njej nehote ne odpre vprašanja svetovne politike. Takrat se odpre Pandorina skrinjica: kaj otroci sploh smejo vedeti, kdo jim kaj razlaga, kje se konča vzgoja in kdaj se začne politika? Vsak poskus umiritve pogovora sproži nov konflikt, vsaka dobronamerna pripomba novo fronto.

V enem samem prostoru se spopadejo cepljenje, politična korektnost, spolne vloge, ekologija, starševstvo, zgodovina, razredi in zahodna slaba vest. Dialog je hiter, duhovit in neusmiljen, poln smešnih zbadljivk, nerodnih tišin in izbruhov, ki so hkrati absurdni in boleče prepoznavni. Kar se začne kot razumen pogovor, postane igra brez pravil, v kateri vsi hočejo imeti prav in nihče noče popustiti.

Film z natančnim občutkom za ritem in humor razgali sodobni liberalni srednji razred: ljudi, ki želijo biti strpni, razgledani in “na pravi strani”, a se v trenutku, ko so izzvani, ujamejo v lastne protislovnosti.
Otroci, zaradi katerih se je vse skupaj sploh začelo, nikoli ne stopijo v kader - a njihova odsotnost samo še poudari, da je pravi boj povsem odrasel.

Zemljo krast je film, ki zabava, provocira in zadene v živo. Film, ob katerem se smejiš in se v naslednjem trenutku zaveš, da se smejiš samemu sebi. Ne pridiga in ne moralizira, ampak gledalca potegne v inteligenten, napet in zelo človeški obračun, iz katerega nihče ne pride povsem nedolžen.

To je film, po katerem greš iz kina z občutkom, da bi se o njem moral še dolgo kregati. In točno to je njegov čar.